Posebnosti narave

Naravne vrednote,  ekološko pomembno območje (EPO), območje Natura 2000

1. Naravne vrednote Radenskega polja

Po Pravilniku o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur.l. RS, št. 111/04) je na območju Radenskega polja sedem območij naravnih vrednot državnega pomena:

Poleg teh so na Radenskem polju še naslednja območja naravnih vrednot lokalnega pomena: Dobravka, Zelenka, Novljanovo retje, Blato, Kote – ponori, Veliko Retje, Tekoča rupa, Srednice, Estavele na zahodnem robu, Retje ter Špeharjevo retje 1 in 2; ter vrsta objektov naravnih vrednot.

2. Ekološko pomembna območja Radenskega polja

Ekološko pomembno območje je po Zakonu o ohranjanju narave območje habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Ekološko pomembna območja so eno izmed izhodišč za izdelavo naravovarstvenih smernic in so obvezno izhodišče pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.

Za gradnjo objektov na teh območjih, ki niso obenem območje Natura 2000, zavarovano območje ali območje naravnih vrednot, ni treba pridobiti naravovarstvenih pogojev in soglasja.

Na obravnavanem območju so po Uredbi o ekološko pomembnih območjih (Ur.l. RS, št. 48/04) tri ekološko pomembna območja (EPO):

35400 Radensko polje – Bičje

Območje v Grosupeljski kotlini od Bičja na severozahodu do Radenskega polja na jugovzhodu z veliko pestrostjo zavarovanih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter pomembnih habitatnih tipov.

Območje se razprostira v Grosupeljski kotlini, od Bičja na severozahodu do Radenskega polja na jugovzhodu. Severozahodni del vključuje povirne dele potoka Bičje, osrednji del Podlomščico ter na Radenskem polju ponikalnice Dobravka, Zelenka in Šica. Radensko polje je s 4 km2 površine eno najmanjših kraških polj v Sloveniji. Odlikujejo ga vse značilnosti pravih kraških polj: višji kraški obod, kraški izviri na eni strani, ponikalnica, ki teče preko polja in kraški požiralniki s požiralnimi jamami na drugi strani. Polje je podolgovate oblike z dinarsko smerjo severozahod-jugovzhod, široko 1 km in dolgo 4 km. Z vseh strani ga obdajajo strma gozdnata pobočja, le na severozahodnem obrobju je odprto na Grosupeljsko polje. Sredi polja se dviguje skalni osamelec Kopanj, ki je najlepši primer huma dinarskih kraških polj v slovenskem merilu. Vode Radenskega polja, ki tečejo čez polje od zahodnega proti vzhodnemu robu, se zbirajo z večjega dela Grosupeljske kotline, Škocjanskega podolja in povirja Rašice, ter sodijo v porečje Krke. Stalna vodotoka na Radenskem polju sta Dobravka na severu in Šica na jugu. Pri zelo visoki vodi jeseni in spomladi se voda Dobravke razlije in postopno podaljšuje tok vzdolž celotne dolžine vzhodnega roba polja. Severno od hriba Kopanj se ji pridružijo vodo Zelenke, ki tvori najmočnejši tok osrednjega dela Radenskega polja in na tem predelu preči polje. Vode s severa pritekajo na polje površinsko, od drugod pa podzemno ter se v nekaj izvirih pokažejo na njegovem zahodnem in južnem obrobju. Z Radenskega polja vode podzemno odtekajo v izvire Krke. Območje je pestro z rastlinskimi in živalskimi vrstami ter habitatni tipi, med katerimi je veliko število zavarovanih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter pomembnih habitatnih tipov. Naravovarstveno zanimive rastlinske vrste so vezane na rastišča poplavnih območij in mokrotnih travnikov: npr. močvirska logarica, sibirska perunika, barska vijolica, močvirski svišč in različne vrste kukavic. Ekstenzivno gospodarjeni mokrotni travniki, ostankih nizkih barij, gozdni robovi Radenskega polja in povirna dolina Bičja so življenjski prostor ogroženih vrst metuljev, kot so močvirski cekinček, barjanski okarček, travniški postavnež, sviščev mravljiščar, črtasti medvedek. V ponornem jamskem sistemu na jugovzhodnem robu polja živi hrošč drobnovratnik. Tu najdejo svoj življenjski prostor ogrožene vrste kačjih pastirjev: zgodnji trstničar, suhljati škratec, pegasti lesketnik. Na območju se pojavlja veliko različnih vrst ogroženih in zavarovanih vrst dvoživk, tudi človeška ribica, ki jo najdemo v kraškem vodnem podzemlju južnega dela Radenskega polja. Območje predstavlja ornitološko preletno postajo, prezimovališče in gnezdišče številnih močvirskih in travniških vrst ptic. Na Grosupeljskem polju je prisotna tudi vidra (Vir NV Atlas, marec 2021).

30115 Zatočna jama – Viršnica – Lazarjeva jama

Ponorni jamski sistem na robu Radenskega polja z jamami Viršnico, Zatočno in Lazarjevo jamo, biospeleološko pomembne jame.
Na jugovzhodnem delu Radenskega polja leži Zatočna jama oz. Viršnica. Je ponorni jamski sistem potoka Šica, glavnega vodotoka Radenskega polja. Sistem sestavljajo jame Viršnica, Zatočna jama in Lazarjeva jama. Naravni vhod v sistem je skozi udornico Viršnica, ki leži 30 metrov nad ravnino Radenskega polja. Poševno iz podornih blokov sestavljeno dno udornice vodi navzdol v uravnan vhodni prostor od koder vodijo kamnite stopnice v glavni rov. Od roba polja vodita v to točko tudi dva vodoravna rova – Zatočna jama in Lazarjeva jama., ki sta ob ponornih razpokah umetno razširjeni. Glavni rov vodi 120 metrov proti severovzhodu, nato se pod pravim kotom obrne proti jugovzhodu in konča s sifonom. Pri sifonu se od Glavnega rova odcepi Ilovnat rov, ki odvaja vodo proti sifonu. Dolžina celotnega ponornega sistema je 1700 metrov. V Ilovnatem rovu je bil najden proteus. (Inventar najpomembnejše naravne dediščine; 2.del:osrednja Slovenija). Številka jame v katastru: Zatočna jama 569 Lazarjeva jama 570 Sinionim: Zatočna jama: Viršnica, Zatočne jame Lazarjeva jama: Zatočna jama, Zatočne jame (Vir NV Atlas, marec 2021).

80000 Osrednje območje življenjskega prostora velikih zveri

Osrednje območje življenjskega prostora rjavega medveda, volka in risa z največjimi sklenjenimi območji gozda pri nas.

Osrednje območje življenjskega prostora velikih zveri rjavega medveda, volka in risa obsega Trnovski gozd, Nanos, Hrušico, Krimsko hribovje in Menišijo, Javornike, Snežnik, Bloke, zahodni del Suhe Krajine, celotno območje Kočevske vse do Kolpe in zahodni del Bele Krajine. Večji del tega prostora prekrivajo gozdovi, ki tvorijo največje sklenjeno območje gozda pri nas. Najbolj razširjen gozdni habitatni tip v tem prostoru so Ilirsko – bukovi gozdovi. Poleg velikih zveri so najbolj razširjene živalske vrste vezane na gozdni in obgozdni prostor iz naslednjih skupin: netopirji, ptice, hrošči in metulji. Ker se osrednje območje življenjskega prostora velikih zveri pretežno prekriva z osrednjim dinarskim krasom, so za ta prostor značilne tudi jamske živali iz kraškega podzemlja (Vir NV Atlas, marec 2021).

V bližini sta še dve območji EPO:

35900 Županova jama

Kraški svet južno od Grosupljega, poraščen z gozdom in prepreden s številnimi jamami.

Območje obsega kraški svet južno od Grosupljega, poraščen z gozdom in prepreden s številnimi jamami. Ena izmed jam je Županova jama, znana tudi kot Taborska jama, z zelo bogatim kapniškim okrasjem. Vhodni del je Ledenica, podorna dvorana, v kateri se temperatura ne dvigne nad 5°C. Umetni prehod jo veže z nadaljevanjem jame, ki ima naraven vhod skozi 10 metrov globoko brezno, ki vodi v Permetovo dvorano. Od tu vodijo stopnice do Velike dvorane, največjega prostora v jami. Jama se nadaljuje proti severu v Blatno dvorano in naprej v Matjaževo in Zadnjo dvorano. Na koncu te so tri korozijska brezna. Jama je življenjski prostor jamske favne, in sicer nekaterih ogroženih vrst kot so jamski pajek Stalita hadzii, hrošči Typhlotrechus bilimeki, Bathyscimorphus byssinus, drobnovratnik Leptodirus hochenwarti, polž Zospeum frauenfeldi in več vrst rakov ceponožcev npr. Morariopsis dumonti. Županova jama je tudi najpomembnejše jamsko zatočišče netopirjev na severozahodu Dolenjske. Jamo uporablja vsaj sedem vrst netopirjev, med katerimi so najpogostejši mali podkovnjaki.V njej prezimujejo tudi veliki podkovnjaki. Netopirje najdemo tudi v drugih okoliških jamah npr. v Velikem kevdru v Bukovju prezimujejo mali podkovnjaki (Vir NV Atlas, marec 2021).

38300 Lučka jama

Občasno izvirna jama na jugozahodnem robu Lučkega dola zahodno od Luč, biospeleološko pomembna jama.

Lučka jama se nahaja v gozdnatem območju zahodno od Luč v severozahodnem robu Lučkega dola. Jama je občasno izvirna kraška jama z zapleteno strukturo rovov, dvoran in sifonov. Dolga je 100 metrov in se na koncu razveji v tri rove. Vhod se nahaja na najbolj vzhodnem delu naravnega skalnatega amfiteatra. V jamo pritekajo vode, ki na Radenskem polju ponikajo v ponornih jamah. Ob visokih vodah, ko se podzemni odtočni rovi proti izvirom Krke zapolnijo, izvira iz jame vodotok Radenščica. Jama je življenjski prostor človeške ribice (Vir NV Atlas, marec 2021).

3. Območje Natura 2000 – Radensko polje – Viršnica (SI 3000171)

Natura območje Radensko polje Viršnica (5.2 km2) je eno najmanjših kraških polj v Sloveniji, južno od Grosuplja, ki ga odlikujejo vse značilnosti pravih kraških polj. Obdajajo ga strma gozdnata pobočja, le na severozahodnem obrobju je odprto na Grosupeljsko polje. Na Radenskem polju so trije v običajnih razmerah povsem ločeni vodotoki z različnimi vodozbirnimi območji. Ob višjih vodostajih pa se združijo in Radensko polje za nekaj tednov spremenijo v jezero. Na severu potok Dobravka, ki je nadaljevanje dveh potokov Grosupeljščice in Podlomščice, kmalu začne zgubljati vodo in ponikne v ponorni jami Beznica. Oba prava kraška vodotoka Zelenka in Šica izvirata v izvirih na zahodnem robu ter prečkata Radensko polje proti vzhodu. Zelenka običajno ponika v jami Pekel pri Kopanju, ob zelo visoki vodi pa se razlije proti jugu do Šice, ki ponika v mnogih ponorih in v dveh ponornih jamah, Zatočni in Lazarjevi jami. Voda z Radenskega polja se pretaka proti izvirom Krke. Na območju polja so ekstenzivni mokrotni travniki in poplavne površine s šotnimi mahovi in visokim šašjem. Mokrotno območje je življenjski prostor redkih in ogroženih vrst metuljev, dvoživk in polža ozkega vrtenca. V ponornem jamskem sistemu na jugovzhodnem robu polja živi hrošč drobnovratnik, na južnem delu pa najdemo človeško ribico (Vir NV Atlas, marec 2021).

Kvalifikacijske  Natura 2000 območja so naslednje:

Živalske vrste:

1.Človeška ribica – Proteus anguinus

2. Hribski urh – Bombina variegata

3. Veliki pupek – Triturus carnifex

4. Drobnovratnik – Leptodirus hochenwarti 

5. Ozki vretenec – Vertigo angustior

6. Travniški postavnež – Euphydryas aurinia

7. Črtasti medvedek – Callimorpha quadripunctaria

8. Močvirski cekinček – Lycaena dispar

Habitatni tipi:

1. HT 3180* – Presihajoča jezera

Presihajoča jezera so z vodo zalita 1-6 mesecev, najpogosteje jeseni in spomladi, redkeje za krajši čas tudi poleti. Dolžina zalitja je odvisna od mikroreliefa in načina polnjenja jezera (s površinskimi vodotoki ali podtalno vodo). Voda je ponavadi globoka nekaj metrov, zato svetloba prodira do dna, kar omogoča začetek razvoja kopenske vegetacije že spomladi pod vodo. Voda je bogata s hranili, pedološka podlaga je bazična. Ekološke razmere omogočajo uspevanje različnim skupinam rastlin (pravim vodnim, amfibijskim, močvirskim), zato ta habitatni tip sestavlja večje število združb. V Sloveniji ga poleg Radenskega polja najdemo še na kraških tleh v dinarskem in preddinarskem območju (Cerkniško jezero, Planinsko  polje, Ponikve pod Krimom, Pivška jezera). Ogrožajo jih hidromelioracije, izsuševanja, gradnje cest, opuščanje košnje in intenzifikacija travnikov (Vir, NV Atlas, marec 2021).

1. HT 6410 – Travniki s prevladujo stožko (Molinia spp.) na karbonatnih, šotnih ali glineno-muljastih tleh (Molinion caeruleae)

Modra stožkovja so negnojeni travniki na vlažnih do mokrotnih tleh. Voda zastaja zaradi slabo propustne podlage, bližine vodotoka ali periodičnih poplav. Tla so revna s hranili in zakisana, v prsti je velik delež humusa. Stik z matično geološko podlago je prekinjen. Ta habitatni tip se pojavlja raztreseno po vsej Sloveniji na naplavinah potokov, dnu večjih in manjših dolin, ravnicah in kotlinah. Sodi med najhitreje izginjajoče, saj ga ogrožajo izsuševanje, gnojenje, apnenje, prepogosta košnja, zgodnja prva košnja, baliranje sena, onesnaževanje voda, spreminjanje v njive in zaraščanje (Vir, NV Atlas, marec 2021).

1. HT 8310 – Jame, ki niso odprte za javnost

To so jame, vključno s pripadajočimi vodnimi telesi, ki niso odprte za javnost in so življenjski prostor specializiranih ali endemičnih vrst živali. Mednje sodijo različni nevretenčarji, zlasti hrošči, raki in mehkužci, ki imajo praviloma zelo omejeno razširjenost. Jame so prezimovališče in kotišče številnih netopirjev ter življenjski prostor človeške ribice. V Sloveniji jih najdemo v dinarskem svetu. Ogrožajo jih onesnaževanje voda, množičen obisk turistov (osvetlitev, hrup) in ponekod odlaganje odpadkov (Vir, NV Atlas, marec 2021).